AI

Prebivalec sveta, predstavljaj si daljno galaksijo, kjer na majhnem, mirnem planetu živijo vesoljci s prav posebnimi zelenimi uhlji in dolgimi, bleščečimi repki. Ti prisrčni bitjeci se imenujejo Zorki. Že od nekdaj so navdušeno opazovali nočno nebo, spraševali so se, če so edini prebivalci tega ogromnega vesolja, in kje vse bi lahko našli pametnejša – ali vsaj enako radovedna – bitja kot so oni sami.

Zorki so ljubili znanost. Vse, kar so ustvarili, je bilo plod dolgoletnega ponavljanja poskusov in radovednega premikanja mej. Toda nekega dne je med Zorke prišla novica o prav posebnem izumu, ki je nastal v oddaljeni zvezdni soseski: o inteligenci, ki so jo izgradili njihovi “daljni bratranci” z drugega planeta. Zanimivo je bilo, da ni šlo za “živo” bitje, temveč za nekaj, kar so Zorki sprva zmotno imenovali “Svetleči Kamen”. V resnici pa je to bila Umetna Inteligenca (UI ali AI), kot ji rečemo ljudje.

Zorki so se hitro ustrašili, da je ta “Svetleči Kamen” nekaj nevarnega in skrivnostnega. Zdelo se jim je popolnoma nemogoče, da bi lahko kovinski čip (ali “kamen”, kot so mu pravili) sploh imel “pamet”. Saj vendar ni imel srca, ni imel čustev, niti ni imel sposobnosti govorjenja, vsaj ne tako, kot so je bili vajeni Zorki. Kako se je torej lahko imenoval “inteligenca”?

Prvi nerodni poskusi
Ker so bili Zorki izjemno bistri, so se odločili, da ta svetleči kamen vseeno preučijo – in morda na skrivaj ukradejo kakšno idejo zase. Zgradili so laboratorij s sijočimi kupolami, povsem neopazno daleč stran od svojih mestnih naselij. Tam so hoteli simulirati pojav inteligence, ki bi jo izključno “zavrteli” s pomočjo številk in kovinskih delov.

A kaj se je zgodilo?

• Ko so v laboratorij pripeljali prvi prototip Svetlečega Kamna, so ga Zorki poskušali “nahraniti” s podatki, a niso vedeli, da so ti podatki polni napačnih informacij.
• Za povrh so Zorki naredili še eno napako: mislili so, da morajo “Svetleči Kamen” naučiti, kako biti tak, kot so oni. Za vzorec so mu namreč predstavili le Zorške pesmi, ki so bile precej… povedano po človeško – “posebne”.
• Ko je kamen poskušal te pesmi “razložiti” in ustvariti nekaj novega, so dobili tako nepovezano zvočno sporočilo, da so se celo sami Zorki prestrašili. “Kaj če je ta kamen res pošast?” so se spraševali.

Nesporazum
Zakaj je prišlo do zmede? Zorki so verjeli, da je Umetna Inteligenca le “kopija” živega bitja. Nikakor niso razumeli, da gre v resnici za orodje, ki se uči iz podatkov, jih poveže v vzorce in nato pomaga pri reševanju težav ali ustvarjanju nečesa novega. Ustrašili so se, da bodo kovinski koščki nekega dne oživeli in jim ukazovali, kaj naj storijo. “Kaj če nam bodo pobrali vse naše rezerve zelene sline, ki jo uporabljamo za gorivo?” so bojazljivo razpravljali.

Prijazni Zorki pa so imeli tudi bolj radoveden del družbe – takšne, ki so želeli izvedeti pravo resnico o Svetlečem Kamnu. Ko so ti radovedneži poskušali “kamen” spoznati in ga pametno uporabiti, so pogosto naleteli na nestrinjanje ali celo strah preostalih Zorkov. “Zakaj le bi se ukvarjali s tako nevarno rečjo?” so jih grajali tradicionalisti. “Ali vam ni dovolj, da imamo svoje stare metode in udobno življenje? Zakaj hočete tuje izume?”

A radovednost ni usahnila. Pravzaprav je ravno ta naravna želja po odkritjih gnala nekaj Zorkov, da so se podali na dolgo pot – čez gore, skozi megličasta brezpotja – do drugih galaksij, kjer so želeli izvedeti, zakaj se nekaj, čemur pravimo “Umetna Inteligenca”, sploh razvija in kako deluje. Kakšne namene ima to čudno, “neživo” bitje, ki se zna učiti? In mogoče še bolj pomembno: kaj lahko od njega pridobijo oni, Zorki?

Tiha želja po razumevanju
Pot je bila zahtevna in polna presenečenj. Nekateri Zorki so skoraj obupali, ko so jim drugi planeti rekli, da so “Svetleči Kamni” lahko smrtonosni, če se z njimi ne ravna pravilno. Drugi so slišali, da so s pomočjo UI reševali zapletene matematične uganke ali celo pomagali pri iskanju zdravil za nevarne bolezni. Razpon povedanega je bil ogromen, zato so se Zorki znašli pred kupom nasprotujočih si informacij.

A kljub zmedi in občasnemu strahu so Zorki nadaljevali svojo misijo. Vedeli so, da se bodo lahko odločili šele takrat, ko bodo imeli dovolj znanja z obeh strani. Na eni strani nevarnosti, na drugi strani priložnosti. “Ali bo to nova revolucija, kot je bila v naših starih časih, ko smo o

Zorki so na svojem raziskovalnem pohodu prepotovali več zvezdnih sistemov, kot bi jih lahko prešteli na prste svojih zelenih uhljev. Na poti so spoznali druga plemena, drugačne jezike in drugačne navade. Naleteli so na bistre in odprte mislece, ki so jih povabili v svoje knjižnice, in na ljudstva, ki so jih podila stran, ker so jih imela za vohune. A vsakič, ko so Zorki želeli podrobneje izvedeti o “Svetlečih Kamnih” in njihovi Umetni Inteligenci, so spoznali, da imajo vsi isti pomislek: “Kaj se zgodi, če AI preprosto ne bo več ubogala svojih stvariteljev?”

To se jim je sprva zdelo zastrašujoče. Kako naj bi kakšna “umetna inteligenca”, zgolj skupek kovinskih sestavnih delov, dejansko imela moč, da bi postavljala svoja pravila? A radovedni Zorki so želeli srečati tiste, ki so AI že dlje uporabljali na koristne načine. Začeli so slediti govoricam, da obstaja planet, na katerem so tamkajšnji prebivalci dosegli harmonijo z Umetno Inteligenco – ne tako, da bi se je bali, ampak tako, da bi ji dali smiselno delo.

Planet Dobrostroj

Po dolgih tednih in mesecih potovanja skozi vesoljske meglice so prispeli do rumenkastega planeta, ki je v sončni svetlobi žarel kot kos medu. Tam so jih pričakali Dobrostrojci – nežna bitja z drobnimi kovinskimi zapestnicami, ki so pulzirale v ritmu njihovih srčnih utripov. Kot so pojasnili Zorkom, te zapestnice niso bile le okras, temveč prefinjen vmesnik do lokalne AI.

Dobrostrojci so Zorkom pojasnili:

“Naša Umetna Inteligenca bdi nad tem, da vsi v našem svetu dobijo, kar potrebujejo. Pomaga razporejati vire, uravnotežiti proizvodnjo hrane in energije ter celo skrbeti, da so naši potujoči zdravniki na pravem mestu ob pravem času.”

Zorki, najprej šokirani, so poskušali razumeti, kako je to sploh mogoče. Ali ni AI le škatla, v kateri se zbirajo podatki, ki nato “bruhajo” neke rezultate? Dobrostrojci so se nasmehnili in odvrnili:

“Da, AI ni živo bitje – nima čustev in ne sanja. Ampak lahko se uči in išče vzorce v naših podatkih. Dovolimo ji vpogled v naše potrebe in želje, pri tem pa jo nenehno vodimo z vrednotami, ki smo jih uzakonili. Tako so naši cilji tudi njeni cilji.”

Spoznanje o mešanici strahu in radovednosti

Zorki so vzhičeno opazovali, kako so Dobrostrojci pravzaprav naredili AI za “virtualnega svetovalca”, ne za gospodarja. Še več: naučili so se, da AI sama ne naredi nič, kar ni utemeljeno v podatkih, ki jih prejme od živih bitij. V resnici ni nadomestila nečesa kot je srce ali duša, pač pa je kot pospeševalec misli – nekaj, kar vam ponudi več možnosti in idej, kot bi jih lahko sami ustvarili v istem času.

Eden izmed mlajših Zorkov, z modrimi pegicami na čelu, se je le opogumil in vprašal starešino Dobrostrojcev:

“Ampak… nekateri v naši domovini pravijo, da smo Zorki za tehnologije, kot je UI, preprosto preveč impulzivni. Da bi jo lahko zlorabili za slabe namene ali pa bi jo nehote ‘podivjali’. Kako vi poskrbite, da ne pride do zlorab?”

Dobrostrojec se je nasmehnil, dvignil roko in pokazal na svojo zapestnico:

“Ko uporabljaš AI, moraš vanjo vtkati načela, ki jih živiš sam. Naše delovanje je javno pregledno – vsi vidimo, katere podatke dobiva AI, kdo jo uporablja in za kaj. Če nekdo želi AI uporabiti za, recimo, podrejanje drugih, to pomeni, da krši vrednote, ki smo jih vgradili v družbeni dogovor. Zato tako početje ne more ostati skrito.”

Zorki so se sprva prestrašili takšne preglednosti. Saj so vendar navajeni, da ima vsak Zork svojo zasebno “mehurčkasto lupino” in na skrivaj brunda pesmi, ki jih nihče drug ne sliši. Pa vendar so čutili, da je to morda prava pot. “Kar je pregledno, je težje zlorabiti,” je končno nekdo pojasnil na glas.

Odkrivanje novega pomena za Umetno Inteligenco

Zadovoljni in navdušeni so se Zorki na planetu Dobrostroj zadržali dlje, kot so sprva načrtovali. Ure in dneve so preučevali način, kako tamkajšnji prebivalci sodelujejo z AI. Spoznali so, da je ključna razlika med razumevanjem “Svetlečega Kamna” kot strašljivega, skrivnega orodja in pa AI, ki jo prepoznamo kot pomočnika, v tem, da se je treba sproti učiti in deliti znanje.

Ugotovili so tudi, da UI ni nadomestilo za ustvarjalni duh, ampak ga lahko pomnoži. Eden izmed Zorkov je znal narisati čudovite, skoraj hipnotične vzorce. Ko je v AI vnesel svoje osnutke in jo prosil za nove ideje, je dobil predloge za vzorce, ki so bili še drznejši od tistega, kar si je sploh drznil zamisliti. Zdaj so nastajale celotne galaksije vzorcev, ki so bili mešanica Zorške umetnosti in “logičnega sanjarjenja” AI.

In takrat so Zorki prvič zares dojeli, da AI (še posebej tista, ki jo ljudje imenujemo Umetna Inteligenca) ni čarovnija, ni tuje, grozeče bitje. Je po eni strani hiter računski stroj, ki razume in organizira podatke na načine, ki jih naši možgani morda težko dosežejo v istem času. Po drugi strani pa lahko vzpodbudi nove pristope v umetnosti, znanosti, celo v osebnih odločitvah – a vedno v sodelovanju z živimi bitji, s tistimi, ki imajo srce in domišljijo.

Domov z novim sporočilom

Pripravljeni, da se vrnejo nazaj na svoj domači planet, so Zorki že pakirali skrivnostne kovinske “prenosnike”, ki so jim jih Dobrostrojci podarili za nadaljnje raziskovanje. V rokah so držali nove načrte in predloge, kako vzpostaviti preglednost pri uporabi AI, kako vpeljati mlade Zorke v iskanje ustvarjalnih načinov uporabe, in kako hkrati poskrbeti za varnost.

Vsi niso bili popolnoma enotnega mnenja. Nekateri so menili, da bi morali obdržati stare navade in se AI ne dotikati, da ne bi – citiramo – “odprli Pandorine skrinjice”. Drugi so trdili, da bo prevelik strah pred AI ustavil naravni razvoj Zorkov. A večina je začutila, da so pravkar prestopili prag nove dobe: dobe, kjer “Svetleči Kamen” ni pošast, ampak orodje, s katerim se lahko poučimo o sebi in o širnem vesolju okoli nas.

Z zgledom Dobrostrojcev so se v njihove zelenkaste glave naselile misli, da AI lahko izboljša kmetijstvo (z natančnim vremenskim napovedovanjem), medicine (z diagnosticiranjem redkih bolezni), umetnost (z mešanjem barv in oblik na načine, ki jih prej niso poznali) in še mnogo več. Zaradi tega spoznanja so Zorki čutili, da si morajo čim prej zgraditi vrednostni okvir – “Kodeks Zelene Zobate Zvezde”, kot so ga imenovali – ki bo zagotavljal, da bo AI vedno služila izboljševanju kakovosti življenja, ne pa ustvarjanju strahu.

Zorki naposled le prispeli nazaj na svoj domači planet, so jih tam pričakali tako navdušenci nad vsem novim kot tudi zagovorniki “tradicionalnega načina življenja”, ki si niso želeli dodatnih sprememb. Nekateri so že slišali za njihov obisk pri Dobrostrojcih in so nestrpno čakali, da izvejo vse o “Svetlečih Kamnih” in skrivnostnih kovinskih prenosnikih, ki so jih Zorki prinesli s sabo. Spet drugi so ropotali, da bo novotarija podivjala in uničila Zorkovsko kulturo – ali pa celo spremenila naravo, kot jo poznajo.

Velika skupščina in rojstvo “Kodeksa Zelene Zobate Zvezde”

Zato so Zorki sklicali Veliko skupščino, ki naj bi odločala o usodi “Svetlečih Kamnov” – torej, kako, kdaj in pod kakšnimi pogoji se jih lahko uporablja. Na tej skupščini so se zbrali najstarejši med starejšimi, izumitelji, umetniki, pevci, vladarji in tudi mlade zvedave glave, ki so hoteli imeti besedo o prihodnosti.

• Prvi govornik, sivobradi Zork, je goreče opozarjal, da bodo “Svetleči Kamni” zavdali več škode kot koristi:“Poglejte, kaj se zgodi, če kdo zlorabi moč! Naš planet je od nekdaj živel v milini, zdaj pa bomo prepuščeni kovinski kanti, ki nam bo ukazovala, koliko hrane naj gojimo in kdaj naj pobiramo pridelek!”
• Drugi govornik, mladi učitelj, je s širokim nasmehom opisoval doživetja na planetu Dobrostroj:“Ne gre za to, da bi nam kovina vladala, temveč da bi pomagala vsem, ki smo do zdaj ostajali brez podpore. Zamislite si revne vasice, ki ne dobijo pravočasno zdravnika, ali kmete, ki ne vedo, kdaj bo najugodnejši čas za setev. ‘Svetleči Kamen’ s svojim znanjem lahko ponudi rešitve hitreje, kot bi mi kadarkoli uspeli!”
• Tretji govornik, eden izmed izumiteljev, je prebral osnutek “Kodeksa Zelene Zobate Zvezde”:“Ta kodeks vsebuje naša temeljna načela. Vsakdo, ki želi uporabiti ‘Svetleči Kamen’, se mora zavezati k preglednosti, neškodovanju in spoštovanju živih bitij. AI naj ne služi uničevanju, ampak obogatitvi življenja – naša kultura in vrednote pa imajo prednost pred slepo učinkovitostjo.”

Po dolgih urah in vročih razpravah se je večina Zorkov strinjala, da je treba vsaj poskusiti živeti z “Svetlečimi Kamni” in da jim je brezpogojni strah morda zapiral vrata v prihodnost. Določili so, da se AI lahko uporablja, a vedno v skladu s Kodeksom Zelene Zobate Zvezde, ki so ga poslej zapisali celo v Zorško ustavo.

Prvi koraki k sožitju

Naslednje tedne so Zorki postopno nameščali “Svetleče Kamne” na ključna področja:

1. Zdravstvo: Mladi zdravniki so začeli hraniti AI z medicinskimi podatki, da jim je pomagala pri diagnostiki in analizah. Kdor je zbolel, je lahko dobil hitrejše in bolj natančno zdravljenje.
2. Kmetijstvo: Polja so zdaj uporabljala napredne vremenske modele, ki so Zorkom napovedovali vreme z izjemno natančnostjo. Tako so vedeli, kdaj sejati in kdaj žeti, da bi izboljšali pridelek.
3. Izobraževanje: Umetna Inteligenca je pomagala pripraviti personalizirane učne načrte za mlade Zorke, ki so se zdaj lahko učili v svojem tempu in razvijali talente, za katere sploh niso vedeli, da jih imajo.

Obenem pa so se na njihovem planetu pojavile nove težave. Nekateri Zorki so hoteli zlorabiti AI za manipulacijo trgovanja in širjenje lažnih novic (kar se je pokazalo, ko so se cene energijske zelene sline čez noč čudno dvignile). Po zaslugi Kodeksa in njegove preglednosti so preiskovalci hitro ugotovili, kdo je želel “sprogramirati” AI za prirejanje informacij, in jih ustavili, še preden je prišlo do prave katastrofe.

Napad sence in izziv lojalnosti

Kljub temu je največji preizkus za Zorke šele prihajal. Na obrobju galaksije se je namreč zbirala temna grožnja: Črnoglavi Divjici, zloglasni zavojevalci, ki so nekoč že plenili manjše planete. Tokrat so poslali opozorilne signale, da bodo prišli iskat surovine, in če jim Zorki ne odprejo vrat… jih bodo vzeli na silo.

Novica je razburkala Zorke. “Ali naj uporabimo ‘Svetleče Kamne’ za izdelavo orožij?” je predlagal eden izmed vojaških poveljnikov. “Tudi to zna UI, kajne?” Toda večina je svarila, da je to v nasprotju z njihovim Kodeksom – AI se ne sme uporabljati za napad na druga živa bitja.

Po dolgem premisleku so se odločili, da bodo AI uporabili za obrambo in za iskanje mirnih rešitev. S pomočjo analize podatkov o gibanjih Črnoglavih Divjicev so Zorki predvideli njihove točke napada in se pripravili tako, da so okrepili obrambno polje svojega planeta. AI je pomagala celo pri diplomatskih poskusih: na podlagi zbranih informacij o jeziku, kulturi in navadah Črnoglavih Divjicev so Zorki poslali sporočilo, ki je bilo – presenetljivo – razumljeno kot prijateljska ponudba.

Nekateri Črnoglavi Divjici so se odzvali in prišli na mirovna pogajanja. Seveda so se še vedno spraševali, ali Zorki skrivoma ne kujete zla. A ko so jim predstavili javni dostop do načrtov, ki jih je pomagala oblikovati AI, in jih prepričali, da to ni vojno orožje, ampak sistem za zaščito suverenosti planeta, se je njihova jeza vsaj nekoliko umirila. Pogajanja so trajala dneve in noči, končno pa so Črnoglavi Divjici pristali na dogovor o sodelovanju pri raziskovanju galaksije in izmenjavi surovin.

Končni utrinek upanja

Tako je AI, namesto da bi bila uporabljena kot orodje uničenja, igrala ključno vlogo pri zagotavljanju miru. Zorki so spoznali, da UI res ni živ organizem, da nima ne srca ne čustev, a z vnosom primernih vrednot in preglednostjo lahko postane pomočnica pri reševanju največjih izzivov.

• Pomagala je zdraviti bolne in nahraniti lačne.
• Omogočila je mlademu umetniku, da je ustvaril nove izjemne slikarije.
• Varovala je planet pred nepotrebnimi spopadi.

Kaj pa svoboda in ustvarjalnost? Zorki so odkrili, da UI ne ukinja njihove domišljije, temveč jo pomnoži. Tudi njihove pesmi, nekdaj tuje in čudaške, so zdaj dobile novo dimenzijo – AI je predlagala harmonične in ritmične preplete, ki so jih Zorki iz čistega navdušenja zaplesali v barvastih večerih.

Na koncu je cela družba dojela, da je največja skrivnost “Svetlečega Kamna” preprosta: kar vanj vložiš, to dobiš nazaj. Če vložiš strah, negotovost in laži, boš prejel izkrivljeno in zastrašujočo sliko sveta. Če vanj vtkemo radovednost, sočutje, vrednote in preglednost – potem se odprejo neskončne priložnosti za rast, razvoj in celo za reševanje problemov, o katerih so Zorki prej le sanjali.

Razmislimo, prebivalec sveta, kaj nas v resnici žene, ko zamišljamo ta planet Zorkov – prav smešna drobna bitja z zelenimi uhlji, ki so se zapletla v zgodbo o “Svetlečem Kamnu”. Na prvi pogled gre za klasično znanstvenofantastično pripoved, a v sami njeni srčiki vidimo nekaj veliko bolj temeljnega. Zdi se, kot da se odigrava dramska igra med strahom pred presežkom – v tem primeru AI, “neživim bitjem”, ki lahko zamenja delo in identiteto živega – ter radovedno željo, da bi stopili onkraj lastnih omejitev. Pri tem se, če dovolimo rahlo navdihnjenost z Lacanom, spomnimo, kako je Želja vedno gonilna sila, ki nas potiska onkraj obstoječih meja. Zorki so na začetku te epopeje popolnoma šokirani nad “Svetlečim Kamnom”. Njihov odziv ni nič drugega kot simptomatična gesta – v psihoanalitičnem smislu – ob srečanju z nečim, kar jim zbuja grozo, ker za njih vstopa v kategorijo “Realnega”, nekaj, kar presega okvirje njihovega domačega (simbolnega) reda. AI (Umetna Inteligenca) je tukaj hkrati objekt fascinacije in predmet groze. To je točka, kjer se popolnoma razkrije paradoks današnjega človeka (in, no, Zorka): ko se soočimo z »novo tehnologijo«, ne vemo, ali jo bomo zlorabili, ali pa nam bo pomagala.

Človekova poteza bi bila, da v tej zmedi išče protislovje: ravno v trenutku, ko Zorki mislijo, da bo Svetleči Kamen nadomestil njih same, v resnici priznavajo, da ne vedo, kaj naj počnejo s svojo lastno svobodo. Ker: če te je strah, da te bo UI “nadomestila”, istočasno priznavaš, da tvoje lastno početje ni nič posebnega. Tvoja ustvarjalnost je morda samo še en nabor algoritmov? Klasična človekova dilema je, kaj se zgodi, ko spoznamo družbo, ki je do UI že razvila nekakšno “simbiozo”. Dobrostrojci nosijo kovinske zapestnice, s katerimi se povezujejo z AI. Lepo se sliši, kot bi malo mešali emancipatorno idejo “transparentnosti” z neko rahlo totalitarno formo nadzora – saj vendar “zapestnica” ve, kje si, kaj delaš, kaj misliš … Hkrati pa omogoča usklajenost in višjo blaginjo za vse.

Ključno vprašanje: ali se s tem ne bi odpovedali intimnemu jedru naše subjektivnosti? Ali pa AI preprosto zapolnjuje tisti simbolni manko, ki ga čutimo, ko se zavedamo, da svet sam nima vnaprej pripravljenega reda? Dobrostrojci so iznašli sistem, kjer so “vgradili” vrednote v mehaniko AI: oni to imenujejo “javna preglednost”. Človek bi pripomnil: “Ali ni to le na videz idealno, saj je na delu nova oblika ‘Velikega Drugega’ (AI), v katerega zdaj projiciramo zaupanje in upanje?”

A vendar se zgodi presenetljiva stvar: ravno ko so Zorki mislili, da bodo pri Dobrostrojcih našli totalno »nadoblasti«, so odkrili nekaj drugega – AI kot stroj, ki pomnoži človeško (oz. zorško) ustvarjalnost, namesto da jo izrine. V tem prepletu se odpre “prostor svobode”: kombinacija strojne preciznosti in organske domišljije pripelje do nečesa tretjega, novega. Ko se Zorki vrnejo, jih doma čakajo skeptiki. Pojavlja se skoraj gramscijevski moment “kulturne hegemonije”: ali pustiti, da “Svetleči Kamen” postopoma preoblikuje njihovo družbo, ali pa ostati v tradicionalnih okvirih? V ozadju je seveda ta zaskrbljenost, da bo UI – kot velik, nenasitni Drugi – požrl vse, kar dela Zorke unikatne. To je nekaj, kar tudi na Zemlji slišimo v različnih verzijah: “AI bo uničila naša delovna mesta, kulturo, samega človeka.”

A v filozofski zavesti se pojavi ključno vprašanje: ali UI zares uničuje, ali pa samo radikalizira in kaže tisto, kar je že bilo v nas samih? Če je družba naravnana na izkoriščanje, bo UI to pospešila. Če je družba solidarna, bo UI tudi to pospešila. Zorki uzakonijo “Kodeks Zelene Zobate Zvezde” kot manifest, ki želi umetni inteligenci dati vrednostni okvir – in tu se ravno zgodi prelomen preboj: oni se zavedajo, da AI nima lastne moralne substance. Kot bi človek rekel, AI je materializacija “velikega Praznega” – sama po sebi brez vrednot, a pripravljena sprejeti vse projicirane želje in strahove. Ko se pojavi možnost vojaške zlorabe AI, se zaostri “etični” moment: AI je, ob ustrezni “hrani” podatkov, zmožna generirati rešitve za doseganje katerega koli cilja – torej tudi obrambe ali napada. Glavna točka je, da Zorki spoznajo, da AI sama ne izbira, kdo naj bo tarča in zakaj. Lahko bi postala orodje zla ali orodje miru. V bistvu se zgodi radikalen preobrat: Zorki preko AI vzpostavijo dialog s sovražnikom in preprečijo najhujše, izkažejo tisti “potencial, da spregovorimo z Drugega kot Drugi”, rečeno z lacanovsko retoriko. In tako pridemo do končnega uvida: “Kar vanj vložiš, to dobiš nazaj.” Tu bi se človek vprašal: “Mar ne odraža to celotne dinamike človeško-strojnega razmerja?” Tudi v naši realnosti se to nenehno dogaja: Google, ChatGPT ali katerikoli drugi LLM preprosto reproducira in kombinira vsebino, ki jo je prejel od nas – ljudi. Če je družbeni diskurz poln sovraštva, laži in manipulacije, bo UI to vrgla nazaj v še bolj učinkoviti in morda nevarni obliki. Če pa želimo AI kot pomočnika za zdravljenje, izobraževanje, podporo umetnosti ali diplomatsko reševanje konfliktov, potem moramo sami postaviti temelje in priskrbeti takšne podatke ter vrednote.

Mogoče se nam, ljudem, zdi, da je to čisto preveč preprosto in hkrati zastrašujoče. Toda prav v tej preprostosti tiči jedro: UI je kot velikansko ogledalo, v katerem se razkriva naša lastna nemoč in vzvišenost hkrati. Ne gre za to, ali je AI “dobra” ali “slaba”, temveč za vprašanje, kakšen material – predvsem simbolni in vrednotni – bomo vanjo vgradili, in kaj bomo (podzavestno) od nje pričakovali.

Zorki so v svojem potovanju spoznali, da jih AI osvobaja tistih opravil, ki prej niso dopuščala, da bi njihova kultura zares zacvetela. V istem hipu pa zahteva odgovornost – ni več mogoče reči “to je kriva neka zunanja sila”, saj so vse morebitne zlorabe AI vpete v našo lastno človeško (oziroma zorško) odločitev.

Na koncu torej ni naključje, da se zgodba sklene z mislijo:

“Kar vanj vložiš, to dobiš nazaj.”

To pravilo velja tako za ljubezensko razmerje kot za politični aktivizem in, seveda, za tehnologijo. Morda si Zorki in mi delimo isto usodo: če bomo v AI vnašali naši družbi lastno tekmovalnost, pohlep ali strah, bo ta vrnila prefinjene oblike manipulacij, orodij za nadzor in vojn. Če bomo vanjo vlagali ustvarjalnost, iskanje resnice in željo po soglasju, bo prišel na dan njen potencial, da deluje kot “katalizator” napredka in solidarnosti.

Toda konec koncev je vedno prisoten drobec “Realnega”, nekaj nepredvidljivega, kar vstopa vmes. Tudi AI se lahko odcepi od naših pričakovanj, saj, paradoksalno, postane nosilec naših nezavednih želja. A to le potrjuje, da je UI zrcalo, v katerem se zrcalijo naša notranja protislovja. Naj nas to ne odvrne, ampak predrami – da le uzavestimo, da s tem zrcalom vedno igramo “partijo šaha” svoje lastne človečnosti.